Svet je kaos

[ZgubljEna]

Vsak moj poskus, da se iztrgam iz primeza mentalne crnine, se slej ko prej izjalovi.

Skoraj vsak dan dobim nov preblisk, katera stvar bi mi lahko kompenzirala custveno praznino, nezadovoljstvo, zalost, ampak nikoli nobena ni prava... Najdlje se je obdrzalo kompulzivno nakupovanje, se vedno grem vsaj 4× na teden kaj kupit za oblect, mislim da bo tud moja omara kmal na KOMZu pristala - diagnoza prenajedanje. Tist trenutek, ko bezljam po trgovini s cunjicami, ki jih hitim pomerit v garderobo, sem najsrecnejsi clovek na svetu... A kaj ko vse to nikoli ne pomaga na dolgi rok.

Ze dva tedna sem samska, mislim da od 17.leta se nisem imela tako dolgega samskega obdobja... Trga me, bolecina me razjeda, pocutim se osamljeno, zavrzeno, nihce vec mi ni dovolj. Saj imam prijatelje in prijateljice, ampak to mi ne pomaga... Ocitno me definira samo partner, samo tako se pocutim za na ta svet. Trenutno razmisljam o najmanj bolecem nacinu da se zbrisem s te zemeljske oble, ceprav grem v pekel, mislim da mi bo tam lazje.

Niti jocem ne vec, vsi mislijo da sem bolje... Pa nisem, vse je spet samo maska - drzim v sebi, da se ne zlomim. Ker ce zacnem puscati bolecino na plan, se mi ulivajo solze, srce boli da mi para prsni kos, zlom pa ni vec dalec... Spet odrivam ljudi okoli sebe, nocem da mi je kdo preblizu, ker bom spet trpela... Mah, kot da zdaj ne trpim. V vsakem primeru mi ni izhoda.

Vedno se najde ena stvar kjer se nakopici vsa moja zalost, dokler se ne zlomim v obliki panicnega napada... Eno leto nazaj je bila ta stvar moj takratni partner, nato je bil moj izgled, ko sem shujsala je bil to moj takratni partner, ki je bil ze nekdanji, po tistem so bili moji ginekoloski problemi, ki mi dajejo obcutek, da sem polclovek, sedaj pa spet isti nekdanji partner,... Poanta, vedno je nekaj, nikoli ne bom srecna in zadovoljna. Pa ce bom imela miljone evrov, par plasticnih operacij, polno omaro cunj, ljubecega partnerja, nikoli ne bo to to... In to me najbolj strasi, dejstvo da je ni stvari ki bi mi osmislila eksistenco. Se trudim ne jamrat, da ne utrujam ljudi okoli sebe, ampak potem vedno izpadem cudna k kar naprej nekaj kenslam... Smo se s kolegicami menle za novo leto (vse grejo s svojimi partnerji), pa sem odpovedala ker ne mislim bit peto kolo in niti nocem da me se za novo leto vse opominja, da sem sama... Da itak nobenga ne briga zame. Oziroma vsaj tiste osebe, za katero bi hotela, da se briga zame, prav tiste ne zanimam... vec.... Ker sem zaradi svoje zmedene betice v iskanju srece, ki ne obstaja, unicla njega in najino zvezo. Kak paradox, zakaj se sploh se mucim.

[Arwen]

Ojla, Zgubljena saj veš, da upanje umre zadnje? in še nekaj - tole, kar opisuješ, je kratko in jedrnato : kronično pomanjkanje samozavesti in mogoče še odvisnost od odnosa.

Čustvene praznine ni možno kompenzirat... kakršnakoli kompenzacija je le na kratki rok in kot taka nudi še večjo praznino. Pomaga edinole vera vase, terapija, samoanaliza, druženje, rekreacija, upanje, potrpljenje in mnogo dela s sabo .

Meni je mar zate in vem, da boš z vztrajnostjo, analizo, terapijo, ... prišla do želenega vsekakor pa mora človek imeti najprej in v prvi vrsti rad sebe, šele nato so na vrsti drugi... in ko se imamo radi, vstopajo v naš svet ljubeči ljudje.

Verjemi, je tako preizkušeno

Objem
Arwen

[Amadeus]

Ljudje smo ena taka čudna bitja; v kakršnokoli situacijo se spravimo, a smo sami al imamo partnerja, al smo revni al bogati, siti al lačni - vedno nam nekaj manjka.
Ko primerjam sebe s svojim mačkonom, vidim vsakodnevno bistveno razliko. Ko ga pobožam, nahranim, malo še pocartlam - zadovoljen gre svojo pot. Njegovo zadovoljstvo je očitno...
Jaz pa vedno hočem še kaj več, stalno nekam težim, nekam hitim, nekaj načrtujem - in če kaj ne ratuje, je to že predmet nezadovoljstva. Mislim, da je naš poglavitni problem postavljanje previsokih ciljev.
Zato si kakšen dan rečem, danes pa storim le to in to, potem pa fraj. In res mi to prinese zadovoljstvo.
A kaj, ko vsak dan ne moreš tako, ko pa je tooooliko za postoriti....in toliko bi še želel...

[DULCE]

ZgubljEna ko sem prebirala tvoj prispevek, sem dobila občutek, da bi jaz podobno opisala moj najbilj črn dan . Z razliko, da nisem samska, ker sem že 10 let poročena . Se pa počutim osamljena, da nikomur ni mar zame, in vedno iščem nekoga, da se nanj obesim, da mu jamram, in ko ugotovim da sem šla predaleč se umaknem in poiščem novo žrtev. Vsako kritiko, ki je izrečena na dobronameren način vzamem kot zavrnitev in se pretvarjam da je vse O.K, ter se začnem obnašat, tako da bi drugim ustegal, da bi me vsi imeli radi. Večkrat razmišljam, če sem sploh sposobna preživet sama. Vedno najdem nekaj od česar postanem odvisna; naj bo to tek, ali klepet s prijatelji, pa še in še.... Sprašujem se, če sem mogoče jaz kriva za krizo v zakonu, za nesporazum s taščo, pa še in še se mi mota po glavi. Zakaj sem hudiča tolk vzkipljiva, nestrpna in občutliva, zakaj me vsaka malenkost spravi iz tira, zakaj mi gre vse na živce.....Nekaj časa tiščim v sebi, potem pa eksplodiram in povzročim cel kaos okoli mene Iz dneva v dam se mi izmenjuje razpoloženje in problemi enkrat so, enkrat jih pa ni . S strani partnerja se ne počutim ljubljena, se počutim zavržena, na kakih družinskih praznovanjih pa peto kolo, ker so vsi poparčkani, moj pa vedno zamuja in je vedno zadnji obiskovalec ali pa ga sploh ni. Takrat sem žalostna in srce se mi trga in mislim da se imajo vsi radi, da pa sam mene nihče ne mara, ter da me vsi gledajo in se sprašujejo kje je moj Dragi...hm in se vedno kažem navzven vesela, veliko govorim, srtesam šale, kar tja v tri dni, sam da bi prikrila notranje nezadovoljstvo. Čez dan me večkrat zgrabi žalost in sem na robu joka. Če bi takrat nekdo rekel nekaj neprimernega, nič zlohotečega, bi ga nadrla ali pa se zjokala.

Ko pa je moj dan, je vse lepo s soncem obsijano. Takrat sem neodgovorna, domišljava, vzvišena , kritična, pretirano samozavestna, misli mi drvijo, govorim brez repa in glave, pospravljam po hiši da se kar kadi za mano, glasbo navijem na ves glas, do partnerja sem pokroviteljska, znam pa biti tudi zelo nesramna in cinična ter očitaška.

Saj jutri bom verjetno mislila čisto drugače; kar tudi pomeni da nimam izoblikovanega svojega mnenja in peredstave o sebi kdo in kaj sem.

Moram pa priznat, da se trudim delat na sebi - rezultati so že vidni, treba pa se bo še kar mal pomatrat.

[dusica]

DULCE,

meni sta najboljša dva nasveta kolega: V ŽIVLJENJU IN OD PRIHODNOSTI NE PRIČAKUJ PREVEČ..RAJE SE PUSTI PRESENETITI!

kolegica pa me vedno svrai, kar ima prav: NE BODI ODVISNA OD ODNOSOV Z DRUGIMI LJUDMI...SAMA ZMOEŠ VSE: MI SMO OTROK, ČLOVEK IN STARŠ V ENEM ZASE...jjoj, ta stavek mi je tako lep in vzpodbuden..zapisan v neki knjigi!

Drugače, tudi sama imam pd mišljenje: spoznala sem ali vsaj sem prepričana, da ta nori svet ni zame oziroma v njem me več, malo nič osrečuje...propada, zato bežim od njega...in mi nekako uspeva! V smislu, edino kar me osrečuje in daje res pozitivno energijo je duhovna ljubezen, naravo in stvarstvo; cvetlice, sadje, drevesa, planine in gore ter seveda živali...k njim tečem, ker si tako želi moja duša in tako sem res srečna,..ljudje ...??? Hmmm, to je vse samoumnevno, vprašljivo...mislim, da ni človeka, ki me ni še tako ali drugače razočaral...tako da, sem sama v sebi najlepše bogastvo, velika tolažba in moč...rastem in tudi bpm me po svoje dela močno...ne vem,opisat...ali ugotavljam, da zmorem tudi brez ljudi živet...preprosto! So drugi stvari, ki me osrečujejo in bogatijo notranje...

Kaj menite na to Vi????

[xote]

Ze dva tedna sem samska, mislim da od 17.leta se nisem imela tako dolgega samskega obdobja...

Mah daj, jaz sem že čez 20 pa še v celem lajfu sploh nisem bil drugače kakor samski. Pa kaj, včasih mi ni ravno fajn, ampak že nekako živim.
Tak da glede dveh tednov don't worry... kakor mi je rekla moja shrinkica... bolje biti samski kakor pa nesrečen v zvezi.

In to me najbolj strasi, dejstvo da je ni stvari ki bi mi osmislila eksistenco.

Jaz mam tudi s tem težave

[DULCE]

meni sta najboljša dva nasveta kolega: V ŽIVLJENJU IN OD PRIHODNOSTI NE PRIČAKUJ PREVEČ..RAJE SE PUSTI PRESENETITI! ????

Destletje od življenja nisem pričakovala nič. Prepustila sem se življenskemu toku v prepričanju da tako je in da si moram olajšat situacijo, tako da se ne obremnjujem s problemi in živim kolikor se da sproščeno. Na kratek rok to gre, na nolg pa nak. Zdaj je prišel čas, da poskrbim tudi zase. Žal čakanje da me življenje preseneti zame pomeni - ostani pasivna.

kolegica pa me vedno svrai, kar ima prav: NE BODI ODVISNA OD ODNOSOV Z DRUGIMI LJUDMI...SAMA ZMOEŠ VSE: MI SMO OTROK, ČLOVEK IN STARŠ V ENEM ZASE...jjoj, ta stavek mi je tako lep in vzpodbuden..zapisan v neki knjigi!

Sama zmorem vse in zato ne rabim nikogar poleg sebe, yea!!! Edina bitja, ki jih želim še imeto poleg sebe, so moji otroci; dokler še ti ne odfrčijo z gnezda.

Dušica je pa to zelo dober nasvet, ki je pri meni deloval 10 let. Hval ti za spodbudo, marsikomu bo pomagalo, prepričana sem.

[trina]

Najprej moraš znat živet sam s sabo - ne sam, ampak sam s sabo. Ko se tega enkrat naučiš, si lahko dober partner.
Dokler pa tega ne znaš, boš zmeraj znova nasedel na zmeraj iste čeri.

In notranja praznina pomeni, da nimaš samega sebe. Te praznine z drugimi ne moreš zapolnit, pa če si jih še toliko natrpaš.

[ZgubljEna]

danes pa mislim da sem v eni blagi maniji...
zjutri me je zbudil telefon, in sem govorila nepretrgoma 20 min. skoz se ze smejim, oblekla sm oblekco, k si je vceri k sm bla down ne bi upala, vse mi je dokaj ok...

energije mam vec kot vceri, sicer res ne tok da bi sla na tek al pa kej extremnega, ampak cuti se razlika...

svasta!!

[trina]

[DULCE]

Najprej moraš znat živet sam s sabo - ne sam, ampak sam s sabo. Ko se tega enkrat naučiš, si lahko dober partner.
Dokler pa tega ne znaš, boš zmeraj znova nasedel na zmeraj iste čeri.

In notranja praznina pomeni, da nimaš samega sebe. Te praznine z drugimi ne moreš zapolnit, pa če si jih še toliko natrpaš.

Res je. Očitno ni še pravi čas in moram še prit k sebi. Držim se načela hiti počasi!

[ZgubljEna]

joj js se res tok ok dons pocutim...

Mal mi sicer piska v usesih na trenutke, vsake tok casa vidim eno malo pikco pred ocmi, ki se premika skupaj z mojim pogledom... drugace sm pa tok ok, da ne morem verjet :) nic me ne vrze iz tira, do vseh strank v sluzbi sem prijazna, vse mi je ok. zakon.

a se da ostat tko za vedno? js nocem vec vn :)
im happy.

[Arwen]

ojla, Zgubljena - si taista kot na Damu? ja? potemtakem pa še tu en gromozanski objem pa še eden in še eden in - si v mojih mislih Ko se srečava v živo, dobiš pa še en taprav coprniški objem

[ZgubljEna]

ojla, Zgubljena - si taista kot na Damu? ja? potemtakem pa še tu en gromozanski objem pa še eden in še eden in - si v mojih mislih Ko se srečava v živo, dobiš pa še en taprav coprniški objem

cist cist ista zgubljena, vedno bolj zgubljena :)

[xote]

Nočem bit zatežen, ampak bi prosil, da v tem delu foruma ni chit-chatanja. Hočem namreč, da iz tega dela zraste strokoven oz. vsaj na pol strokoven forum, kjer se najdejo informacije o borderline in morda še ostalih osebnostnih motnjah (brez nepotrebne solate; zato lahko uporabljate druge (pod)forume).

[ZgubljEna]

Nočem bit zatežen, ampak bi prosil, da v tem delu foruma ni chit-chatanja. Hočem namreč, da iz tega dela zraste strokoven oz. vsaj na pol strokoven forum, kjer se najdejo informacije o borderline in morda še ostalih osebnostnih motnjah (brez nepotrebne solate; zato lahko uporabljate druge (pod)forume).

pazi, ne se tok jezit, ti bom mesto moderatorja ukradla!! :)

btw, je tole moja tema :)

YES SIR!

[dusica]

No, pa še jaz dodam svojo (ne solato) kar jagodo! Se hecam...

Tudi jaz, sem že dobra 3 leta samska in sem pd mnenja kot xote: raja srečno samska (trenutno sem našla ljubezen drugje: v svoji čiwawi, molitvi, umetniških stvaritvah, naravi, pohodništvu ali kakšnem drugemu hobbiju...) kot z napačnim moškim/fantom! Res, da imam okroglih 30 let ali..če bo usojeno, bo že prišel...dobrodošel! Do takrat pa bom porabila svojo 100% svobodo za druge stvari, med temi tudi pomoč in podpora drugim, potovanje okoli sveta ali pa samo po Sloveniji, dopust z najboljšim kolegom ipd..

Bo tako u redu??

[ZgubljEna]

spet sm tle...

ugotavljam, da sm se vedno ista, sam da sm lepo pometla lastne issues pod preprogo in ze kr neki casa mirno hodim po njih... razdrazljiva, zamerljiva, posesivna, vse more bit po moje - se vedno sm to js... sicer znam jezo obvladat do te mere, da ne izbruhne takoj, ampak jo pustim kuhat v seb, pa razn s kakim prodornim pogledom niti pokazem ne, da me piz**... razn kadar je res prevec, takrat pa planem kot lev po antilopi...

dokler mam nekoga ob seb (pa ne mislim da je stalno fizicno prisoten, ampak samo da imam nekoga, ki me ma rad in js njega), da se ne pocutim same, je vse ok... ok do te mere, da nism tesnobna, nimam preganjavice, nism brez obstanka in brez smisla. pa sej clovk ne ve, kok loh dopusca ljudem okol njih, da mu hodijo po glavi... al sm sam js tok obcutljiva in sebicna in trmasta, al pa je res da sm spet u dreku... hocem neki pa tega ne morem dobit. in to me tok jezi da raj popokam kufre in grem. spet. in pol se znajdem sama s svojimi mislimi, ki jih nimam komu zaupat, ker me noben ne razume, sej vcasih niti sama sebe ne... najprej kuham jezo, pol me zajame neizmerna zalost zarad osamljenosti, zavrženosti, neljubljenosti... in pol na koncu niti ne vem vec kaj me je tok jezilo... a je sploh bil kak konflikt, al sm si ga zmislila sama, sam da loh trpim... al pa so bli moji argumenti cist na mestu, pa bom raj pozrla spet ves sh*t, sam da ne bom sama...

a res nikol ne bom znala funkcionirat? a bom vedno iskala probleme kjer jih ni, sam da bom loh nekje na samem tocla solze najvecje bolecine in obupovala nad lastnim zivljenjem? al pa so vse to v bistvu stvari ki me motijo upraviceno... ampak do ktere mere si sploh zasluzim ljubljenost? kok pa sploh js dajem?

ne vem vec res... boli spet in dusi, spet sm nekje od koder se ne znam premaknt, ne vem v ktero smer naj grem... v bistvu se mi zdi da kterokoli bom izbrala, nikol ne bom cisto srecna... a je sploh mozna popolna sreca? al hocem prevec, v stilu ponujenega prsta in zagrabljene roke...


mja, sm ze pozabla kak strelovod je tole pisanje na forum... kljub temu da cel dan nism mogla jokat, mi solze zdej kr same lijejo... mama bi najbrz uporabla prispodobo, da so mi vse ladje potonle... jp, cela flota je sla...

[Arwen]

mama bi najbrz uporabla prispodobo, da so mi vse ladje potonle... jp, cela flota je sla...

ne, Zgubljena, ni vse pod vodo, res ne ! vedno ostane vsaj rešilna bilka, če že ostalo gre...

spet sm tle...

ugotavljam, da sm se vedno ista, sam da sm lepo pometla lastne issues pod preprogo in ze kr neki casa mirno hodim po njih...

Ker?

[DULCE]

a res nikol ne bom znala funkcionirat? a bom vedno iskala probleme kjer jih ni, sam da bom loh nekje na samem tocla solze najvecje bolecine in obupovala nad lastnim zivljenjem? al pa so vse to v bistvu stvari ki me motijo upraviceno... ampak do ktere mere si sploh zasluzim ljubljenost? kok pa sploh js dajem?

ne vem vec res... boli spet in dusi, spet sm nekje od koder se ne znam premaknt, ne vem v ktero smer naj grem... v bistvu se mi zdi da kterokoli bom izbrala, nikol ne bom cisto srecna... a je sploh mozna popolna sreca? al hocem prevec, v stilu ponujenega prsta in zagrabljene roke...

Večno me obhajajo take misli.
Preusmeritev misli pomaga....največkrat začnem razmišlat o mojih dveh puncah, pa delam načrte za kolesarske podvge.
Al se pa zgovarjam, da nikjer ni lepo, da so povsod problemi....
Al pa se hvalim z malenkostmi in lepe trenutke delam pretirano pomembne in sama sebi lažem, da sem srečna.