PRISILNO PSIHIATRIČNO ZDRAVLJENJE

[sovica80]

Spoštovani!
Kaj lahko storiš za sorodnika, za katerega veš/sumiš, da ima bipolarno motnjo, vendar se noče iti zdravit?
Vem, da je prisilno zdravljenje možno samo, če neposredno ogroža sebe ali druge.

Ampak kaj lahko storiš, da ne gledaš, kako tvoj bližnji propada? (Stvar je v našem primeru resna!)

Obstaja kakšen trik?

Če vidiš, da je neposredno ogrožen ali ogroža ostale, na katero številko pokličeš, da pridejo ponj?

Hvala za odgovor!

[trina]

Sovica,

prisilno psihiatrično zdravljenje pomeni neprostovoljno hospitalizacijo v psihiatrični bolnici, ki ni samo prisilna, temveč praviloma tudi nasilna; nasilna ni zgolj sama hospitalizacija, ampak navadno tudi nadaljevanje "zdravljenja" na zaprtem oddelku: predoziranje (tudi nasilno) s psihiatričnimi zdravili, časovno neomejeno privezovanje na posteljo (ali stol) ... - dvomim, da svojemu bližnjemu želiš take reči.
Prisilna hospitalizacija pomeni kršitev oziroma odvzem osnovnih človekovih pravic, zato je možna samo z dovoljenjem sodišča - ki pa ga je, resnici na ljubo, res mogoče dobiti tudi naknadno. Tudi če bi obstajal kak trik za dosego tega cilja, ti ga ne bi izdala; tako dejanje - hospitalizacija bližnjega s prevaro - lahko tudi med bližnjimi pusti globoke rane; občutek, da so človeka izdali lastni svojci, pa pomeni dodatno travmo za hospitaliziranega.

Tega ti torej ne priporočam. Ker nisi napisala nič konkretnega, ti na vprašanja, kaj lahko storiš, tudi ne morem konkretno odgovoriti; sploh, ker praviš, da o bipolarni motnji samo sumiš. Zakaj misliš, da ima bipolarno motnjo?

[indy]

Živjo,

...včasih je lahko travmatično, odvisno od situacije, zdravnikov...ipd.

Je pa prisilna hospitalizacija recimo ob hudi maniji lahko neizbežna, da se prepreči škodo sebi in drugim. Ni nujno, da vse skupaj pusti travmo ali zamere, sploh potem, ko se glava spet ohladi in obrati vrnejo na normalen nivo. Kjer je zdr.osebje usposobljeno & obstaja močna podpora svojcev je precej lažje.

lp
indy

[trina]

Prisilna hospitalizacija, kakršna in kakor se izvaja v našem sistemu, ni nikoli neizbežna, tudi v hudi maniji ne.

[KittyCat]

Ha ha ha, pa ni smesno. Samo zal si tako napisala kot da se hocete sorodnika bolj znebit kot pa mu pomagat, npr. "kam poklicemo da pridejo ponj". Prosim vprasajte se ali zelite sorodniku zares pomagati al se ga zelite samo "znebiti" ker vam dela stalo/sramoto/tezave/ker je ekscentricen itd.

Ne vem kako to poteka v Sloveniji, vem pa da kot pacient ne bi nikoli oprostila sorodnikom ki bi me strpali na zdravljenje kjer bi me privezovali in prekomerno zadevali z zdravili (in vem da se to dogaja ker poznam punco ki se ji je to zgodilo). Poskusite sorodniku pomagati z vsemi drugimi moznostmi, mogoce obisk osebnega zdravnika ali privatnega psihiatra na domu?

[indy]

Hujša je manija, manjši je stik z realnostjo na marsikaterem področju življenja. Slabša je torej razsodnost. Več je divjih idej, močnejša je lahko reakcija na zunanje impulze. Ali je možno, da zapraviš vse prihranke? DA Ali je možno, da poškoduješ hišnika kot namišljenega sovraga? DA Ali je možno, da povzročih prometno nesrečo s smrtnim izidom, ker si pač začasno bolj tišast in agresiven na cesti ali pa celo "na neki svoji misiji"? DA. Ali se tega zavedaš in si priznaš, da ni vse ok? Pri hudi maniji PRAVILOMA NE. Ali lahko zadeva hitro izzveni sama od sebe? PRAVILOMA NE. Ali so svojci in prijatelji (sploh prvič) usposobljeni za skrb in zdravljenje človeka v fazi hude manije? NE. Človek se v tej fazi super počuti in nima nobene želje, da bi šel na zdravljenje, čeprav lahko naredi škodo sebi in drugim. Moj odgovor: včasih je prisilna hospitalizacija ob izpolnjevanju zakonskih pogojev/kriterijev ter ob sodelovanju najbližjih svojcev nujna. Primerov, ko ravnanje zdravnikov in ostalega medic. osebja ni bilo ustrezno, ne gre posploševati na celo Slovenijo. Predvsem naj se skuša najti neko realno alternativo takemu postopku, če ne ustreza namenu. Potrebno je pa tudi osveščanje svojcev in ostalih udeleženih.

[trina]

Ponavljam, kar sem napisala: prisilna hospitalizacija, kakršna in kakor se izvaja v našem sistemu, ni nikoli neizbežna, tudi v hudi maniji ne.

In če upoštevamo dikcijo o "ogrožanju sebe ali drugih" - vključno z vsemi tvojimi naštetimi "možnostmi," Indy - lahko po kratkem postopku zapremo ne samo pol, ampak kar celotno človeštvo. Nestrinjanje s prisilno hospitalizacijo pač ne pomeni, da se ne pomaga na drug način; na način, ki ohrani človekovo dostojanstvo in človekove pravice - ne pa, da je bolnik deležen hujše obravnave kot katerikoli zločinec, še preden je sploh karkoli zagrešil. To ni samo nesmiselno, temveč tudi popolnoma nesprejemljivo.

Zelo realna alternativa, Indy, in tudi zelo učinkovita, že dolgo obstaja - samo žal ne pri nas, kjer je psihiatrični lobi premočan. Si pa kljub temu na vse kriplje prizadevamo reči spremeniti.

Citiram z drugega foruma (http://www.iz-hod.info/sl/forum/topic?id=44&p=1#p526:
"To je res, a je treba pripomniti dve stvari: prvič, ne gre za prisilno zdravljenje v običajnem pomenu, drugič, če ni zaprtega prostora, tudi tako ne more biti. Italjanski zakon namreč pozna obvezne zdravstvene ukrepe (trattamento sanitario obligatorio) ne predpostavlja pa pogoja nevarnosti za njihovo izvajanje. To pomeni, da ni vloga delavcev služb duševnega zdravja "zaščiti družbo pred nevarnim posameznikom" temveč pomagati človeku v stiski, ki jo potrebuje, a je ni voljan sprejeti. Obveza je torej predvsem na strani služb, ki ne smejo opustiti pomoči v primeru, ko jo človek v obdobju zmanjšane prisebnosti, noče ali ne more sprejeti. To pa je možno le na način, ki ga Raffa zgoraj opisuje in pa brez zaprtega prostora in prisilnih sredstev. Če namreč človeka ne zapremo in ga ne prisiljujemo, potem je naloga delavca služb duševnega zdravja, da poišče način, kako bo "prišel" do človeka. Obveza, ki jo župan in sodnik naložita, službam, je da ne opustijo pomoči. Ker pa človeka ne moreta zapreti ali kako drugače siliti, je potrebno ustvarjati dialog. V centrih za duševno zdravje in na psihiatričnem oddelku splošne bolnišnice ni zaprtih vrat (niti pasov za vezanje). Tako pojmovanje obveznega zdravljenja je možno le brez zapiranja. Takoj, ko nekoga zapremo, preneha biti obveznost za strokovnjake in postane prisila za tistega, ki je zdravljenja deležen."
"In s tem, ko 'bolnika' zapremo, bolnišnica postane zapor in osebje ječarji.
Ta zapor se v treh bistvenih lastnostih loči od navadnega zapora v kazenskopravni zakonodaji:
- človeka se vanj zapre, še preden in ne da bi karkoli zagrešil (preventivno zaprtje);
- dolžina kazni ni vnaprej določena; pogojna kazen je dosmrtna: preventivno zaprtje se lahko kadarkoli ponovi;
- ječarji ne vladajo samo nad telesom zaprtega, ampak - s prisilnim vnosom psihofarmakov - tudi nad njegovim umom."
"Ko pa nekoga, po istem načelu, namestimo v zavod, pa ta obsodba na dosmrtno bivanje v zavodu niti ni pogojna."

[indy]

Neke ideje iz citata so sicer lahko zanimive (podprte mogoče z rahlo akademsko zagnanim navdušenjem), vprašanje pa je koliko so izvedljive tukaj in zdaj, vsaj kar se tiče strokovne podpore pa proračunskih sredstev.

Ne bi pa na splošno obstoječe ureditve v SLO demoniziral, že zato ker se tako nedvomno naredi krivica tistim zdravnikom in ostalemu osebju, ki dobro delajo - s strokovne in človeške plati. Teh pa je nekaj.

[trina]

Ne ga lomit z 'akademsko zagnanim navdušenjem,' ker sem citirala tudi samo sebe - in ne govorim ne na pamet ne 'akademsko zagnano.'

Glede na to, da so potencialno zanimive ideje 10 minut od naše državne meje že 30 let realnost (in ta realnost pomeni tudi drastičen upad stroškov za psihiatrijo - poleg upada stopnje samomorilnosti in stigmatiziranosti ljudi v duševni krizi), so v praksi povsem in v celoti dokazano izvedljive in učinkovite.

Da bi kritika zakonodaje in in tistih, ki jo izrabljajo, delala krivico tistim, ki je ne, tudi ne drži. Kvečjemu jih postavi v toliko bolj pozitivno luč.

[indy]

...upam, da pri sosedih deluje praksa, ki si jo omenila.

Sem za to, da se v teh postopkih kemija in prisila zmanjšata na minimum. Duševne motnje in duševne bolezni morajo pa v prvi vrsti nehati biti "slaba vest te družbe", ki jih po eni strani sama proizvaja in po drugi strani daje na stran. Ta miselnost namreč za sabo potegne tudi instant reševanje primerov, farmacevtsko manufakturno obravnavo, manj proračunskih sredstev, manj zdravnikov, manj razumevanja javnosti & več stigme, predvsem pa manj novih sodobnejših idej ipd.

Sprememba te miselnosti je osnova za: namenjanje več proračunskih sredstev (mogoče manj v farmacijo in več v druge programe), več strokovnih zdravnikov, pa več sodelovanja strokovno usposobljenih "zunanjih" institucij, več idej, več upoštevanja dobrih zgledov iz tujine, več preventive- tudi v smislu pouka o slehernikovem notranjem svetu in njegovih turbulencah.... Predvsem pa za več (kvalitetnega) časa za strokovno, pozorno, človeka dostojno in obenem učinkovito obravnavo posameznika v stiski. Po možnosti večinoma izvenbolnišnično obravnavo.

No sicer je pa to del sprememb, ki naj bi jih prinesla tudi nova zakonodaja...trina, tu si pa sploh zelo dobro informirana.

Dokler pa učinkovita izvenbolnišnična podpora ni razvita na vseh nivojih, ne le na papirju...je pa pris.hosp. v nekaterih primerih lahko pač manjše zlo.

[Pain]

Meni je zanimivo, da to obstaja.

Samo zakaj tako kontrirate temu v slogu: "Osebje bo postalo nasilno, nad tem človekom."

Kaj je bolj etično? Da cela družina trpi, zaradi nekoga, ki je prf.... hočem reči umsko bolan in da paralelno trpi še on hkrati, ali da ga odpeljejo in si opomore družina in on sam. Argument je bil: "Lahko pride do večne stigmatizacije tega družinskega člana v družini in obratno: on se oddaljuje od njih." No, če gre za zrele ljudi, bo bolnik rekel takole: "Se opravičujem, ker sem vam to povzročil, hvala vam za pomoč..." Oni pa: "Brez skrbi, saj veš da smo ti želeli le najbolje..." SIcer je pečat, ki bi ga pustil ta dogodek neizogiben, pa vendar...

Ampak tisto s hudičem me je pa naslejano.

[trina]

Ker se človeka ne sme zapret, ker je moteč za druge. Po tem načelu lahko zapremo celotno človeštvo, do zadnjega človeka - na koncu bi ostali samo še psihiatri.

[Pain]

Ja, na koncu lahko začemo to izkoriščati še za maščevanje. V eni vukojebini, kjer se vsi opravljajo, drug za drugega začnejo poklicati prisilno pomoč pa se vukojebina na koncu izprazne.

Ja, samo ali je izraz "moteč" ekvivalenten "psihičnemu in fizičnemu nasilju zaradi bolezni"?

[indy]

...od površnosti in prevelikih poenostavitev ter posploševanj nihče ne profitira.

[Pain]

Od nerazvidne rdeče niti pa pomojem tudi ne, indy.

[indy]

..hvala, se bom drugič bolj potrudil.