Ponavljam, kar sem napisala: prisilna hospitalizacija, kakršna in kakor se izvaja v našem sistemu,
ni nikoli neizbežna, tudi v hudi maniji ne.
In če upoštevamo dikcijo o "ogrožanju sebe ali drugih" - vključno z vsemi tvojimi naštetimi "možnostmi," Indy - lahko po kratkem postopku zapremo ne samo pol, ampak kar celotno človeštvo. Nestrinjanje s prisilno hospitalizacijo pač ne pomeni, da se ne pomaga na drug način; na način, ki ohrani človekovo dostojanstvo in človekove pravice - ne pa, da je bolnik deležen hujše obravnave kot katerikoli zločinec, še preden je sploh karkoli zagrešil. To ni samo nesmiselno, temveč tudi popolnoma nesprejemljivo.
Zelo realna alternativa, Indy, in tudi zelo učinkovita, že dolgo obstaja - samo žal ne pri nas, kjer je psihiatrični lobi premočan. Si pa kljub temu na vse kriplje prizadevamo reči spremeniti.
Citiram z drugega foruma (
http://www.iz-hod.info/sl/forum/topic?id=44&p=1#p526:
"To je res, a je treba pripomniti dve stvari: prvič, ne gre za prisilno zdravljenje v običajnem pomenu, drugič, če ni zaprtega prostora, tudi tako ne more biti. Italjanski zakon namreč pozna obvezne zdravstvene ukrepe (trattamento sanitario obligatorio) ne predpostavlja pa pogoja nevarnosti za njihovo izvajanje. To pomeni, da ni vloga delavcev služb duševnega zdravja "zaščiti družbo pred nevarnim posameznikom" temveč pomagati človeku v stiski, ki jo potrebuje, a je ni voljan sprejeti. Obveza je torej predvsem na strani služb, ki ne smejo opustiti pomoči v primeru, ko jo človek v obdobju zmanjšane prisebnosti, noče ali ne more sprejeti. To pa je možno le na način, ki ga Raffa zgoraj opisuje in pa brez zaprtega prostora in prisilnih sredstev. Če namreč človeka ne zapremo in ga ne prisiljujemo, potem je naloga delavca služb duševnega zdravja, da poišče način, kako bo "prišel" do človeka. Obveza, ki jo župan in sodnik naložita, službam, je da ne opustijo pomoči. Ker pa človeka ne moreta zapreti ali kako drugače siliti, je potrebno ustvarjati dialog. V centrih za duševno zdravje in na psihiatričnem oddelku splošne bolnišnice ni zaprtih vrat (niti pasov za vezanje). Tako pojmovanje obveznega zdravljenja je možno le brez zapiranja. Takoj, ko nekoga zapremo, preneha biti obveznost za strokovnjake in postane prisila za tistega, ki je zdravljenja deležen."
"In s tem, ko 'bolnika' zapremo, bolnišnica postane zapor in osebje ječarji.
Ta zapor se v treh bistvenih lastnostih loči od navadnega zapora v kazenskopravni zakonodaji:
- človeka se vanj zapre, še preden in ne da bi karkoli zagrešil (preventivno zaprtje);
- dolžina kazni ni vnaprej določena; pogojna kazen je dosmrtna: preventivno zaprtje se lahko kadarkoli ponovi;
- ječarji ne vladajo samo nad telesom zaprtega, ampak - s prisilnim vnosom psihofarmakov - tudi nad njegovim umom."
"Ko pa nekoga, po istem načelu, namestimo v zavod, pa ta obsodba na dosmrtno bivanje v zavodu niti ni pogojna."
Če hočeš zmagat, ne smeš zgubit. (Otto Grunf)